Učenci naše šole smo 14. 6. 2021 obiskali Ljubljanski grad. Tam smo imeli vodiča, ki nam je razkazal ljubljanski grad in z igralci v kostumih popestril dogajanje iz starih časov.
Na začetku smo spoznali Rimljana in Rimljanko, ki sta nam predstavila življenje v takratnem času. Med drugim smo si ogledali tudi grajski vodnjak. Vodnjak, globok 80 metrov, je bil zgrajen v drugi polovici 15. stoletja, ko je vladal Friderik III. Vodnjak je bil sprva globok 58 metrov, nato pa so ga poglobili. V tistih časih so kaznjence kaznovali tako, da so hodili v lesenem gonilnem kolesu, ki je poganjalo vedra do vode in nazaj. Takrat je bil vodnjak skrit pred napadalci z odpadnim materialom iz obrambnega jarka. Po koncu vladanja Friderika III so na vodnjak vsi pozabili. Kasneje so ga našli in ga prenovili. Okoli njega so zgradili hišico. Predstavitev vodnjaka se nam je zdela zanimiva in poučna, saj smo izvedeli veliko o njegovi zgodovini.
Nina Novak, Brina Papič, 6. a, in Manca Šega, 6. b
Ko smo prišli do druge točke, nas je tam čakal gospod v kostumu, ki nam je povedal zgodbo o zmaju. Zmaj vsako leto zahteva, da mu darujejo eno dekle, ki jo potem pohrusta. Neko leto je Jurij prispel v Ljubljano in srečal deklico Marjetko. Ona mu je rekla, da je bila ona to leto na vrsti za zmajevo kosilo. Njen oče je tistemu, ki zmaja premaga, obljubil njeno roko, a do Jurijevega prihoda še nobenemu to ni uspelo. Jurij se je odločil, da bo premagal zmaja. Odjezdil je nad mesto, kjer je zmaj spal. Ko je do njega prispel, je trikrat zakričal, naj se zbudi. Začela sta se bojevati, Jurij ga je hotel pokončati, a preden je to storil, so se tla začela tresti. Nastalo je brezno in zmaj je padel vanj. Po boju se je Jurij odpravil naprej, saj ga poroka ni mikala. Čez nekaj let so meščani na mestu boja zgradili kapelo, ki se je imenovala po Juriju.
Vodič nam je še pokazal, kje je bil stari vhod na grad. Vhod je bil precej visoko, vodič je tudi dodal, da se je višina griča zmanjšala. Pokazal nam je tudi, kje so se nahajale strelne line za topove.
Tara Borojević, 8. c, Ana Štubljar, 7. b, in Nina Kavčič, 7. a
Vse točke, ki nam jih je vodič predstavil, so bile zelo zanimive in dobro predstavljene. Opisali bova tretjo točko, o prosti ječi. Prosta ječa je bila zunaj in ni imela strehe. Biti v njej je bila velika kazen, saj je bila brez strehe z namenom, da so bili kaznjenci izpostavljeni vsakršnemu vremenu, niso imeli stranišča, niti udobnega prostora za spanec. Ko je bilo poletje, so bili izpostavljeni pripekanju sonca, pozimi pa snegu ali dežju.
Kot sva že povedali, nama je bil izlet v Ljubljano zelo všeč in se veseliva prihodnjih.
Ariana Ribarić, 6. a, in Klara Kraševec, 6. c
Na peti točki nam je igralka prikazala, kako so delali s kaznjenci v starih časih na gradu, kajti na gradu je bil nekaj časa zapor oziroma kaznilnica. Povedala je tudi, da je bil njihov jedilnik kar skromen, saj so imeli vsak teden enako hrano. Rekla je, da so kaznjenci morali opravljati opravila okoli gradu, včasih pa tudi v mestu.
Luka Plut in Luka Nemanič, 6. a
Na šesti točki predstavitve nas je pričakal igralec, ki je predstavljal župana Ljubljane v 20. stoletju Ivana Hribarja. Bahal se je, kako je kupil ljubljanski grad za 60.000 kron in kako ga bo prenovil in v njem zgradil gledališče, restavracije itd. Potem je začel govoriti vodič. Povedal nam je, da je 60.000 kron v današnjih časih približno 300.000 evrov, pa tudi, da je na koncu v protest italijanski okupaciji naredil župan samomor, ker se mu njegov načrt ni dobro iztekel in se je utopil v Ljubljanici.
Bojan Muc, 8. a