V sredo, 24. aprila, se je gledališka skupina OŠ Metlika predstavila na regijskem srečanju otroških gledaliških skupin, ki je potekalo v Mokronogu. Vseh pet predstav, ki so se ta dan zvrstile na odru, je pozorno spremljala strokovna žirija pod vodstvom igralca, dramaturga in lutkarja Anžeta Viranta. Ali smo z našo igro uspeli prepričati strokovno žirijo do te mere, da se bomo lahko predstavili tudi na državnem srečanju gledaliških skupin, nam bodo še sporočili. Zagotovo pa smo s svojim nastopom prepričali publiko v dvorani, saj nam je po priklonu namenila stoječo ovacijo.

Vabljeni k ogledu posnetka predstave, ki smo jo posebej za regijsko srečanje še nadgradili in obogatili.

VTISI

V kulturnem domu je bilo veliko ljudi, dvorana je bila čisto polna. Tukaj v Mokronogu je bil oder manjši kot v Semiču, smo pa imeli malo več treme, saj je bilo to regijsko tekmovanje, ki je veliko bolj pomembno kot »navadno« tekmovanje. No, na koncu je vse dobro uspelo.

Tia Kapušin (kača)

Res smo imeli tremo, ampak smo jo »pogoltnili«. To smo naredili tako, da smo mislili na to, da bo vse dobro. In je tudi bilo. Pomagalo nam je, da smo se spodbujali med sabo. Naučili smo se že, da moraš, če med igro pozabiš besedilo, dodati ali si izmisliti kaj svojega. Včasih tudi malo pavze pomaga pa gre. Všeč mi je bilo, da smo po predstavi šli na pico.

Tinkara Vrviščar (lisica)

Moja vloga danes je bila, da sem pomagala pripravljati sceno. Rekvizitov je bilo veliko, v kombiju je bilo vse natlačeno. Najbolj zanimiva je sovina duplinica. Naredili smo jo iz kartona, videti je kot drevo z luknjo. Skozi to luknjo je sova kukala ven. Zadaj je duplina odprta, da je sova lahko šla ven iz skrivališča. Pomagala sem tudi pri oblačenju igralcev v kostume in fotografiranju. Če bi treba katerega igralca zamenjati, bi to lahko naredila, saj znam celo predstavo na pamet.

Zarja Kremesec

Zelo lepo mi je bilo. Najbolj si bom zapomnila, ko sem med igranjem predstave zaslišala tisti zvok računalnika, ki zapiska, kadar se kakšen posnetek ne da odpreti ali pa je z računalnikom kaj narobe. Joj, kaj pa je zdaj to, sem pomislila. Je mogoče kdo učiteljici poslal kakšno sporočilo? Malo sem se ustrašila, da glasba ne bo več delala. Velikokrat smo že igrali to igro in točno vem, kakšna je glasba. Ta zvok ni sodil k predstavi. Na srečo je bilo potem vse v redu.

Lepo mi je igrati. Upam, da bom lahko igrala še v kakšni predstavi. Igra ti pomaga tudi pri slovenščini – ker se naučiš lepih slovenskih besed, lažje iščeš rime, lažje imaš govorne nastope, nimaš več toliko treme …

Lina Švegelj (miška)

Zelo lepo mi je bilo. Biti pripovedovalec v gledališki skupini je zabavno. Kaj novega spoznaš in se naučiš … Naučil sem se bolj razločno brati. Tudi lažje mi je brati. Današnji dan si bom zapomnil po tem, da smo šli na pico, in tem, da je Zverjasec na odru vse prevrnil.

Žiga Vraničar (pripovedovalec)

Meni je bilo danes najlepše, ko smo šli na pico in ko smo se v središču kraja slikali s škrati. Pa pojedli smo nekaj sladkarij. Lepo je nastopati. Na odru si smešen, zato se tisti, ki te gledajo, smejijo. Naučila sem se oponašati sovo, tako da piham v dlani. Zvok je smešen.  

Polona Dragovan (sova)

Najlepša stvar današnje predstave je bila zagotovo ta, da smo dali vse od sebe. To je bila naša najboljša predstava doslej. Lepo je bilo videti glasno stoječo ovacijo publike. In to je največji kompliment, ki ga lahko kot gledališka skupina dobimo.

Jan Bauman (Zverjasec)

Dostopnost