Sammy, desetletni nemški deček, se od svojih vrstnikov razlikuje le po barvi kože. Temnejša je, zato ga otroci kličejo Bela kava. Njegova starša sta ušla vojni v Afriki, a tudi v Nemčiji družina nima miru. Sammy pa bi rad le v miru hodil v šolo, imel prijatelje in igral klavir. A kmalu gre vse narobe. Sprašuje se, zakaj je barva kože tako zelo pomembna.

V šoli se Sammy ne razume s priljubljenim dečkom Borisom, ki ga zaradi njegovih pegic na obrazu kličejo Posipanec. Boris je na Sammyja ljubosumen, saj je vedno boljši od njega …

Knjiga mi je bila všeč, saj po nekaterih delih knjige postaneš zelo radoveden. Najbolj mi je bil zanimiv prizor, ko se je Sammyju zgodila nesreča z roko.

To knjigo sem si izbrala, saj sem jo večkrat videla na polici v knjižnici, ko sem iskala knjige za bralno značko. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj ima ta knjiga takšen naslov, zato sem si jo zaradi radovednosti tudi izposodila. Zgodba sporoča, da človeka ne smemo soditi po njegovi rasi in zunanjosti, temveč po njegovi notranjosti in razumu. Tako smo lahko vsi v dobrih odnosih med seboj.

Knjigo priporočam vsem, ki se v družbi drugih počutijo nekako odrinjeni ali pa so se preselili in se na novo okolje še navajajo.

                                                                                                          Eva Kunič, 9. r.