Učenci 4. r so se po ogledu filma Učitelj žaba pogovarjali o vsebini in o tem, v katero žival se bi oni radi spremenili. Nastalo je kar nekaj spisov. Preberite jih.

 

Nekega jutra, ko sem se zbudil in sem se pogledal v ogledalo, sem videl, da sem gepard. Nato sem šel v sobo, tam sem videl očeta, sestro in mamico. Rekli so mi, da sem gepard in so se mi smejali. Ko smo imeli kosilo, sem pojedel meso in sem se spremenil nazaj v človeka. Drugo jutro sem se zbudil in nisem bil gepard. Ko sem se umil, pojedel in se oblekel, sem šel ven k prijatelju. Igrala sva nogomet, nato sem ga vprašal, katera mu je najljubša žival, je rekel gepard, nato sem se spremenil v geparda in sem se skril za cipresami. Nato sem stekel z vso močjo nazaj v blok, imel sem veliko srečo, da me ni videl nihče. Nato sem pojedel meso in sem se spremenil v človeka.

Blaž Filak, 4. b

Spremenil sem se v …

Z očetom sva velika pustolovca, zato sva se odločila, da bova naredila v džungli kočo iz bambusa in nekaj listja. Odšla sva na enourni sprehod, ker pa je džungla ogromna, sva zašla v jamo. Tam je bival tiger. Tiger me je mislil napasti, pa me je oče rešil tako, da je skočil med mene in tigra. Tigru je izpulil poseben zob, ki lahko človeka spremeni v tigra. Tiger je zbežal. Odpravila sva se v kočo in med potjo sem našel vrvico in jo vzel. Zob sem si obesil za vrat in sem postal tiger. Bil sem poseben človek. Vsi so se me bali in ko sem rekel človek, sem se spremenil v človeka. Bil sem ponosen nase. Upam, da bom še kdaj doživel takšno avanturo.

Enej Per, 4. b

Spremenila sem se…

Če bi bila jaz muca, kar si tudi želim, bi bilo lepo. Bila bi najbolj poseben človek. Sicer bi bila človek, a kadar bi opazila muco, bi se spremenila. Spremenila bi se zato, ker bi takrat živeli v takšnem svetu. Rešila bi me miš.

Ko sem šla v šolo, je sošolka prinesla muco. In tako se je izdala moja skrivnost. Učiteljico je zaskrbelo. Ampak na srečo sem bila prav posebna in sem znala govoriti. Povedala sem jim, kako me lahko rešijo. Prinesli so mi miš. Pravzaprav mi jo je prinesla najboljša prijateljica Hana, saj sem ji skrivnost že povedala.

Spet sem postala človek. Naslednji dan, ko smo pritekli v šolo, je bila zaprta! Jaz sem bila edina, ki sem vedela, kaj se dogaja. Ker sem se spreminjala v mačko, sem imela tudi sovražnika- psa. Imel je takšno moč, da je bila stavba, pred katero sem bila, zaklenjena. To je pomenilo, da prihaja. Ko je prišel, me je napadel. A kar naenkrat: BUM!

Moja moč spreminjanja se je razblinila. Spet sem bila človek. Ugotovila sem, da je pes moj oče in da mi je hotel samo dobro.

Vedno se bom spominjala teh lepih trenutkov.

Tina Pezdirec, 4. b

MOJ DAN V VLOGI ZLATEGA PRINAŠALCA

Jutro se počasi dviga in temna noč še z zadnjimi močmi barva nebo. Nekaj napetega je v zraku, ker sprednje šape so bile rahlo nemirne, rep mi je čutil dih vetra in bolha, ki se je gostila na njem, je bila nadležna, da sem zalajal na ves glas. Moj lajež je prestrašil sosedovo mačko Piko, da se je sirota zatekla na vrh strehe našega skednja. Jutranji žarek obsije mojo zlato, rumeno dlako in je tako zableščalo, da je moji gospodarici, ki mi je v keramični posodi nesla jutranji zajtrk vzelo pogled. Posoda pade na tla in se razbije, jaz pa od strahu pričnem cviliti in se stisnem, ker sem pričakoval grajo, ko slišim. O, ti moj, zlati prinašalček, ti prinesem drugi zajtrk. Po obilnih kosteh sem se odpravil po vasi da opravim potrebo. Roža sosedove Zinke je bila deležna mojega dejanja. Vsak otrok, ki me sreča me poboža, za nagrado ga obližem in s smrčkom ovoham in

že je tu kosilo in počitek. Pred večerjo dam spet vetra mački in se uležem v svojo uto. Takšno je življenje nas zlatih prinašalcev, bolha z mojega repa je že nazaj.

Rok Jožef Gršič, 4. b

Nekoč daleč pred davnimi časi se mi je nekaj nenavadnega zgodilo. Odpravljal sem se iz šole domov, ko so me nesramni fantje porinili po stopnicah. Kričali so in me zmerjali. Želel sem, da bi bil vsemogočni zmaj, ki bruha ogenj. Dokler sem ležal na tleh, se mi je začel cel svet vrteti. Za nekaj časa se je zgodil čudež. Postal sem zares zmaj, nisem mogel verjeti, ko sem izbruhnil ogenj, namesto da bi zakričal. Fantje so kričali, glejte postal je zmaj, bežimo. Bil sem vesel, ker so fantje zbežali. Doma so se me vsi prestrašili in mi niso verjeli, da sem to jaz, Dejan. Govoriti seveda nisem mogel. Žalosten sem odšel v gozd. Nekaj dni sem hodil po gozdu. Jedel sem listje, žuželke in plodove. Skakal sem z gore, da bi padel in postal spet Dejan. Na žalost se to ni zgodilo, ker zmaji letijo in nisem padel na tla. Bil sem vse bolj žalosten. Sedel sem na kamen in začel jokati. Tako dolgo sem jokal, da sem opazil močno vrtenje. Počasi sem odprl oči in zagledal svoje roke. Od sreče sem poskočil v zrak. Srečal sem lovca, ki je na mojo srečo poznal mojega dedka, tako da me je pripeljal domov. Moji starši so bili v velikih skrbeh, kje sem bil. Jaz pa presrečen in vesel, da sem spet z njimi. Vesel sem, da sem Dejan.

Dejan Klobučar, 4. b

Spremenila sem se v konja

V konja bi se spremenila, ker je hiter, lep in gladek. Konje ima vsak rad. Na hrbtu bi nosila ljudi, tekla in skakala čez ovire. Imela bi lep rep in bila bi velika in pogumna. Konji so svobodni, ljubeči in tudi druge živali jih imajo radi. Če bi bila konj, bi bila zelo koristna. Dolgo dlako iz repa in grive imenujemo žima. To bi uporabljali za izdelovanje loka za godala. Uporabljali bi me tudi v medicini za terapevtsko jahanje in za oranje.

Staša Popovič, 4. b

Spremenila sem se v muco.

Ker mi je ime Dorotea, pišem se Muc, zato se spreminjam v muco. Nekega sončnega dne sem se zbudila in v miru odšla v šolo. Tam so vsi začudeno gledali, punce pa so vzklikovale: Kako srčkana muca! Hitro sem stekla na stranišče, se pogledala v ogledalo in videla, da sem muca. Meni se je to prvič zgodilo. Odšla sem iz šole, zavohala sem miš, ujela sem jo in pohrustala. Spet sem postala človek. To skrivnost sem povedala najboljšima prijateljicama. Vzkliknili sta: Pazi pes, ki lovi muce! Spremenila sem se nazaj v muco, odšla sem ujet miš in isto sekundo sem spet človek. En dan v šoli smo peli pesmico o muci, ki gre takole: Muca ujame miš, mjav, mjav, mjav, mjav, ko so to izgovorili, sem se spremenila v muco. Na srečo sta Tina in Hana imeli miš. Pojedla sem jo in pstala človek. Nikomur ne povejte moje skrivnosti: mjav, mjav,

Dorotea Muc, 4. b

SPREMENILA SEM SE V…

Ker je delfin moja najljubša žival, sem se odločila, da se spremenim prav v njega.

Delfini smo zelo prijazne živali, zato nas imajo ljudje radi. Delfini se radi pogovarjamo z ljudmi in dajemo čudežne zvoke. Zelo radi plavamo v morju, skačemo čez obroče in smo zelo spretni ter zanimivi. Doma smo tudi v živalskem vrtu, kjer nas obiščejo radi tudi otroci. Zelo so veseli, ker se z njimi pogovarjamo in odzivamo na njihove glasove.

Želim si, da bi tudi sama enkrat zaplavala s temi prijaznimi bitji. Skupaj bi plesala v morju in izvajala različne akrobacije.

HANA RUS, 4.B

 Kako bi bilo?

Nekoč je živel Andraž, ki se je lahko spremenil v mačkona.  Kadar so govorili o mački ali mijavkali, se je spremenil v mačko. Nikomur ni hotel tega povedati, saj ga je bilo strah, da se bi kaj zgodilo. Skrivnost je zaupal samo svoji družini.

Ko je prišel naslednji dan v šolo, so se pogovarjali o živalih. Njegov prijatelj Alex je govoril o mački. Andraž je čutil, da se je začel spreminjati v mačko, zato je stekel na stranišče, tam je postal  maček. Skočil je skozi šolsko okno in pobegnil domov, tam se je igral s svojimi mucami in jim v mačjem jeziku pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. Ker je bil lačen, je ujel miš in postal človek. Hitro je stekel v šolo in rekel učiteljici, da ga je nekdo zaklenil na stranišču, zato ga ni bilo dolgo nazaj.

Ko je prišel domov, je mamici in sestrici povedal, kaj je  doživel. Ugotovili so, da je dobro biti človek in maček, saj ima tudi maček svoje prednosti.

Andraž Kordiš, 4. b

Spremenila sem se v muco

Jaz sem Maja. Nihče ne ve, da sem muca. Zmeraj ko slišim muca, se spremenim v muco. Včeraj, ko sem slišala muca, sem hitro stekla na stranišče in nazaj sem se spremenila z čudežno ogrlico ki jo imam na sebi. Zelo rada lovim miši, a pse sovražim zato, ker me lovijo. Če sem muca sem črne barve, zelo radi me božajo, sem mala prikupna mucka. Ampak to je skrivnost, ne smete povedati ker mi bodo vsi težili. Včasih mi mami reče da grem sama na sprehod. Zelo rada se igram z volno in z jabolko, ki se kotali. Jem meso, miši, ribe in krompir. Sovražim tudi starejše živali, ki so večje od mene.

Maja Hranilović, 4. b

 Spremenila sem se v psa

Nekega dne sem spremenila v psa. Bila sem psička in ime mi je bilo Bela. Imela sem dva mladička, ki jima je bilo ime Tara in Piki. Naslednji dan, ko sem postala pes, ni bilo več Tare in Pikija.  Zelo sem se prestrašila. Klicala sem ju in iskala, a njiju ni bilo nikjer. Začela sem jokati, ker me je za Taro in Pikija skrbelo. Srečala sem psa z imenom Bobi. Bobi me je potolažil in odpeljal k sebi domov. Dal mi je čaj in me vprašal, zakaj jokam. Rekla sem mu, da ne Tare in Pikija ne najdem. Takoj je šel z mano ju poiskat. Klicala sva in ju iskala. Najprej smo našli Taro in potem Pikija. Bila sem zelo srečna. Ko sem postala srečna, sem se spremenila nazaj v človeka. Nikoli več nisem bila pes.

Žana Goleš, 4. b

Spremenil sem se v …

Neke noči, ko je bila polna luna, sem se čudno počutil. Ko je ura odbila polnoč, sem se potipal in sem ugotovil, da sem dlakav. Imel sem zelo ostre zobe, in sem čutil, da imam tačke. Pogledal sem se v ogledalo in sem videl, da sem volk. Odšel sem iz hiše v gozd. Opazil sem, da v gozdu ni bilo nič za jesti. Tako sem se odpravil v kokošnjak in tam so bile kokoši. Eno za drugo sem jih jedel. Kako so bile odlične! Ko sem se počasi odpravil domov, sem videl, da mi je lepo biti volk. Počasi se je približevalo jutro. Zelo sem se ustrašil. In do doma sem kar tekel. Ko sem pritekel domov, so še vsi spali. Odpravil sem se v posteljo. In, ko sem se zbudil, sem bil spet človek. To me je razveselilo. Vesel sem bil tudi, da ko bo ponoči polna luna in bo ura odbila polnoč, se bom spremenil v volka. Ko pa se bom zbudil, bom spet človek. To ni vedel nihče, razen mene.

Žan Gačnik, 4. b

UČITELJ ŽABA

V sredo 18. septembra 2017 smo si v Kulturnem domu Metlika ogledali film z naslovom Učitelj žaba. Film je govoril o učitelju,ki se je lahko spremenil v žabo. To značilnost je učitelj podedoval od svojega očeta, pradeda in prapradeda. Po filmu je sledil pogovor z gospo Marino Katalenič iz Novega mesta.

Najbolj zanimiv mi je bil prizor, ko je Sitina mama zaprla ravnatelja, ki se je pretvoril v štorkljo. Zaprla ga je v kletko, ker ni vedela, da je to ravnatelj .Mislila je, da je to izgubljena ali osamljena štorklja, ki bi jo lahko dala k samički, ki je poškodovana. Strašno sem se počutila takrat, ko je ravnatelj, ki je bil štorklja, skoraj pojedel učitelja Franca, ker je bil žaba. Iz filma sem se naučila, da skrivnosti, ki nam jih nekdo zaupa, ne povemo naprej. Sita je skrivnost učitelja Franca povedala svojemu prijatelju. To se mi ne zdi lepo. Siti svetujem, da drugič najprej dobro premisli preden nekomu pove skrivnost, ki ji je bila zaupana.

Film mi je bil zelo všeč in sem v njem uživala.

Štubljar Ana,  4.a

Ko smo gledali film Učitelj žaba mi je bilo zelo všeč, ker je imel film zelo različne dogodke kot na primer: nekateri so bili strašljivi, nekateri napeti, nekateri pa so bili zelo smešni. Ko pa je Sita zvedela, da je njen učitelj tak človek, da se lahko spremeni v žabo. To je Sita povedala svojemu prijatelju, on pa je to povedal naprej, kar ne bi smel. Učitelj pa se spremeni v žabo, ko nekdo govori o žabi, ali če kdo rega kot žaba in ga to obsede.                                                                                                                                                                                                                                                                                                          Anže Kambič 4.a

TRICEZAVER

Moje ime je Tricezaver. Sem eden in edini v celotni galaksiji.

Tricezaver je dinozaver, ki se lahko spremeni v tri vrste dinozavra. Lahko sem zračni, vodni ali kopenski dinozaver. Takšno življenje mi je všeč, ker lahko raziščem vse, kar si želim. Potopim se lahko do najnižje globine morja in lahko odletim tako visoko, da se približam robu atmosfere. A, če bi lahko dihal izven atmosfere in raziskal planete, bi bilo moje življenje še veliko bolj zanimivo kot je sedaj. Vesel sem tudi, ker imam noge podobne človeškim nogam in zato lahko hodim po planetu Zemlja in jo raziskujem.

Rad bi postal Štirizaver, zato da bi lahko raziskoval planete, ki jih še naši znanstveniki niso odkrili. Komaj čakam, da postanem Štirizaver.

Banfi Emerik, 4.a

V sredo po malici smo se učenci četrtih razredov skupaj z učiteljicami odpravili v kulturni dom na ogled filma Učitelj žaba.

Zgodba pripoveduje o učitelju, ki je zelo priljubljen v šoli. Uči v veseli in razigrani vasi na Nizozemskem.

Učitelja Fransa imajo otroci zelo radi, saj jih vedno kaj novega in zanimivega nauči, kot na primer, da je glavno mesto Latvije Riga. Ima tudi svojo skrivnost, katero zaupa svoji učenki Siti

Zaupal ji je, da je včasih malo drugačen od ostalih in se včasih prelevi v žabo.

Vendar pa Sita skrivnosti ni obdržala zase, temveč je naslednji dan za to izvedel celoten razred.

Zanimivo mi je bilo, kako so se otroci oglašali in oponašali žabo.

Najbolj zanimiv dogodek mi je bil, ko je šla Sita v trgovino z živalmi in hrano za njih ter iskala prelevljenega učitelja žabo. Ker je mislila, da se je učitelj prelevil, je v trgovini vzela žabo in odšla. Na srečo je pred trgovino zagledala učitelja in vrnila žabo. Biti žaba za učitelja ni prav nič lahko, saj mu je ves čas za petami ravnatelj Štorklja.

Kljub vsemu, da morajo učenci učitelja, kadar se spremeni v žabo, vedno reševat iz zagat, ne bi v filmu spremenil nič. Saj je bil za učence še vedno najboljši učitelj na svetu.

Maj Stanišić, 4. a

Če bi imel možnost, bi posnel film o veverici, ki se spremeni v otroka. Prisluhnite kratki vsebini.

Zjutraj je veverico kot po navadi zbudilo kričanje otrok, ki so šli v šolo. Videla je, da se dva otroka igrata z žogo. A ko je zazvonil šolski zvonec, so vsi otroci odšli v razrede. Veverica pa je hotela videti, kaj otroci delajo v šoli. Zato je pregriznila roleto na šolskem oknu in pogledala, kako se otroci učijo. Šolski pouk se ji je zdel zelo zanimiv in tako je hodila večkrat gledat učence, ki se učijo. Ko jo je eden od otrok v razredu zagledal, je zaklical: veverica, veverica! Veverica je skočila skozi okno v razred in se spremenila v otroka. Ugotovila je, da se lahko spremeni v otroka. Nazaj v veverico pa se spremeni le, če poje želod.

Jakob Pašič, 4.a